Bolezen je nekaj povsem nezaželenega. In ko se to zgodi, si vsak želi samo čim prejšnje povrnitve zdravja. V tej vnemi,da se bolezni čim prej rešimo, posegamo po celi paleti možnih rešitev. In zgodi se, da lahko vse skupaj bolj malo pomaga.
Bolezen je izkušnja, ki seveda ni prijetna, a nas ustavi. Ko boli, se lahko ukvarjamo samo še sami s seboj. In včasih potrebujemo prav to. Da se vse ustavi, in da se posvečamo samo sebi…se začutimo,saj nam telo glasno sporoča, da nismo v harmoniji s sabo in življenjem. Nekaj globljega nas v resnici otežuje in blokira.
Najprej bomo ozdraveli, ko bolezen sprejmemo in ji prisluhnemo. V resnici si moramo vzeti čas zase in marsikaj spremeniti , najverjetneje odnos do življenja in svojih globokih ran in zamer. Tu je potrebno sprejeti odgovornost za vse, kar se nam je zgodilo in se nam dogaja. Bolezen se je začela in ne prihaja iz okolja, nihče ni kriv.
Vzrokov za bolezni je veliko in ljudje smo si zelo različni, zato tudi zdravljenje poteka pri vsakem posamezniku različno.
Cenim naše zdravstvo, medicina hitro napreduje, in ko smo pripravljeni slišati in ozavestiti, tudi srečamo zdravnika, ki nas razume in podpre na poti zdravljenja. Ni se potrebno bati nikogar, ne zdravnikov, ne zdravil, sploh pa ne bolezni. Nič iz okolja nam ne škodi. Škodi lahko naš odnos dojemanja. Zdravje je stanje zavesti in duha. Telo to le izrazi in pokaže. Vsak najde pot do svojega zdravja, ni vse enako dobro za vsakega posameznika.