Kadar se bolj poglobimo v strahove, ki jih ljudje imamo, lahko ugotovimo da ima strah svoj smisel, in nam hoče nekaj povedati.Če strah ne bi obstajal, ljudje ne bi imeli nobene mere, in bi zato preveč zahtevali od sebe. In je tako, da nas strah preveč hromi.

Spoznanje strahu, ki nas hromi pa je, da imamo mogoče napačen odnos do življenja. Da sledimo perfekciji in popolnosti, ki se prodaja za vsakim vogalom, se vsiljuje na vsaki reklami in tv oddaji.

Celo pesmi so narejene tako, da; ” brez tebe mi živeti ni,…. ti si moje sonce….vse to podkrepi in daje strahu še večjo moč, saj poleg mišljenja da ne znamo  in ne zmoremo, dajemo moč , svojo moč v roke drugim…

Strah ki se izraža skozi besedne zveze kot so; strah me je, da se bom osramotil, da bom naredil napako,…Ne upam si spregovoriti pred skupino ljudi,bojim se da bom jecljal, da bom izgubil fokus…. Ti strahovi imajo skupni imenovalec: pretirana pričakovanja.In če gremo še malo globlje lahko ugotovimo da je ponos tisti, ki sproža naš strah.

Če se bi s strahom pogovorili bi  nas privedel do ponižnosti.Lahko bi se sprijaznili z svojimi omejitvami in slabostmi. ter navsezadnje priznali, motiti se je človeško…

Ni mi treba vsega znati, dovoljeno mi je da se osramotim. In ob tej miselni energiji bi se strah začel preobražati. Kako? Dajte mu priložnost. Priznajte si.